Vitraj je okno, sestavljeno iz raznobarvnih stekel, ki so v klasični tehniki povezana med seboj s svinčenimi okvirji. V tej izrazito sakralni, krščanski umetnosti so bili prvotno le ornamentalni motivi, kasneje pa jih je dopolnila ali povsem nadomestila figuralika. Prve pisne omembe barvnih oken so iz leta 675, najstarejši ohranjeni poslikan kos barvnega stekla pa so arheologi odkrili v Lorschu v Nemčiji in sodi v 9. stoletje, na njem pa je upodobljen Kristusov obraz. Prav tako v Nemčiji, v Augsburgu, hranijo najstarejša v celoti ohranjena barvna okna, ki so bila narejena v 11. stoletju. Skozi srednji vek se je ta umetnost izredno razvila in širila vse do današnjih dni, tehnika izdelovanja pa se ni bistveno spremenila. V 19. stoletju je bila izumljena tehnika bakrene folije (Tiffany tehnika), ki z uporabo folije za spoj steklenih koščkov omogoča večjo fleksibilnost pri oblikovanju in izdelavo tridimenzionalnih izdelkov, kot so senčila za luči.
Zasnova vitraja se začne z osnutkom (akvarel, tempera) v manjšem merilu. Kasneje se izdela risba v naravni velikosti, ki je osnova za izdelavo steklenih kosov (tudi več sto do tisoč kosov na barvno okno). Kosi stekla so glede na zasnovo lahko dodatno pobarvani z barvo na podlagi oksidov in položeni v peč, da barva reagira s steklom, nazadnje pa so s svinčenim profilom povezani v celoto.
